Vsak odvetnik ima v omari poseben prostor, kjer ima spise, ki jih obdeluje za svojo družino: mamo, očeta, brate, sestre, strica, teto… pa še za kakega njihovega “bestiča” zraven. Tudi jaz. Med njimi prednjačijo zadeve mojega očeta. Oče je po letih investiranja v sprva ne ravno obetavno študentko prava (žalovala je za izgubljenim študijem medicine), končno prišel do osebne odvetnice in sedaj “harava” po raznoraznih institucijah*, od bank in zavarovalnic do zavodov in gospodarskih subjektov.
Kar sem že zdavnaj spoznala skozi postopke, ki sem jih vodila za svoje stranke, se je potrdilo tudi v postopkih, ki jih vodim za svojega očeta – takoj, ko na prizorišče vstopi odvetnik, se situacija drastično obrne. Praviloma v korist posameznika, ki je do tedaj neuspešno sam skušal zavarovati svoj pravni interes.
Tako sva v sporu, v katerem je ena od institucij od očeta zahtevala plačilo več sto eur, prišla do poravnave: “20,00 eur in roka pa ne okol’ govor’t”. V drugem sporu, ko bi oče moral nositi strošek 140, smo se po 3 urnem “prerekanju” dogovorili, da oče kljub odbitni franšizi 100 eur (spor je bil torej okoli 40 eur), dobi povrnjenih 70,00 eur + komercialne ugodnosti za zvestobo.
V vseh primerih je bil od spora dalje deležen tudi precej bolj spoštljive in profesionalne obravnave pri vsakodnevnem poslovanju z njimi. Podobno izkušnjo je pred kratkim imela tudi druga moja stranka, ki je sprva sama večkrat neuspešno poskušala uveljaviti svoje pravice, ko pa sem pritožbo zanjo napisala jaz, je bila prvič sploh deležna profesionalne obravnave. Podobno je v delovnopravnih sporih, ko delodajalec zahteve delavca vztrajno ignorira, dokler delavec v komunikacijo ne vključi svojega odvetnika. V velikih kolektivih se zadeve že po enem odvetniškem dopisu čudežno uredijo.
Moje delo v sporu za 300 eur je enako, kot v sporu za 300.000,00 eur. Stroški zastopanja so v obeh primerih približno enaki, zato velja, da se stranki za 300 eur res ne izplača najemat odvetnika. Ampak, ali to res drži? Odgovor je odvisen, kaj želite. Če želite poravnavo 100 eur in adijo, potem nima smisla najemat odvetnika, ki vas bo stal cca 300 eur za en dopis, morda še posvet.
Če pa želite ali pa ste zavezani k dolgoročnemu sodelovanju z institucijo (npr. delodajalec, banka, zavarovalnica, zavodi…), potem je absolutno pomembno, da za svoje pravice oz. pravne interese pravočasno in predvsem pravilno poskrbite in se jih lotite strokovno.
Edini, ki bo znal uporabit pravilne argumente in “pritisnit na prave gumbe”, je odvetnik. Sami, kot laik, tega ne znate. Moj oče ni bil uspešen zato, ker bi katerikoli od naju imel kakršnekoli veze ali poznanstva pri katerikoli inštituciji. Uspešen je bil zato, ker je imel mene, ki sem znala pravilno uporabit pravo in tako zavarovati njegove pravne interese.
Zakaj se institucije branijo priznati pravice, kadar gre za “banalne” zneske? Zato, ker za njih 300,00 eur vreden spor ni banalen znesek. Sporov v tej vrednosti imajo na tisoče in če bi se sešteli (torej, če bi vsem priznali pravico, ki jim gre), bi to postala nezanemarljiva postavka v proračunu institucije (s 300,00 eur bi mimogrede prišli do pol milijona eur).
Zato se institucije priznavanju pravic, ki gredo njihovim strankam, komitentom, zavarovancem itd. upirajo, ker vedo, da se nihče ne bo šel “tožit” za 300 eur. Razen, moj oče, seveda 😉
V vseh primerih je moj oče imel prav. In posameznikov, ki imajo prav, je ogromno. Ampak za svoje pravne interese morate poskrbeti sami tako, da si pravočasno (osebno predlagam preventivno) najamete odvetnika. Samim, brez odvetnika, vam ne bo uspelo in običajno si sami celo uničite vse možnosti.
Pravice, ki jih imate, morate uveljaviti in zavarovati na pravilen način. Same po sebi vam žal ne pripadajo.
Niste hlapec Jernej. Imate možnost. Vi ste poučeni. Dovolite, da vam svetujem.
Če želite posvet, se naročite na info@aljafakin.si
* v prispevku uporabljam izraz “institucija”, da se ne opredeljujem, za katero vrsto pravne osebe je šlo, ker smo v marsikaterem sporu ob podpisu poravnave podpisali sporazum o nerazkrivanju informacij