Zadnja dva dni se ukvarjam z normativi in oblikovanji skupin v vrtcih. Povsem zasebno. Pri tem me prevevajo občutki jeze. Za sabo puščam kopico ljudi, na katere sem se v teku komunikacije razjezila. Boj še ni končan, jutri bo naslednja bitka, ali bom dobila vojno, ne vem.
Zelo sem vzkipljiva in zadnji dve leti intenzivno delam na sebi, da bi to vzkipljivost zmogla obdržati pod nadzorom. Iskreno namreč verjamem v prijazno in spoštljivo komunikacijo, vendar zelo slabo prenašam “bullshit”.
Natrosite mi par puhlic in zagotovo boste v meni vzbudili nejevoljo.
Če bomo nekje na pikniku in bo vzdušje povsem zasebno, bom najverjetneje samo tiho odšla stran. Če bo tema res vroča, namesto konkretnih argumentov pa mi boste še vedno trosili floskule, vam bom povedala svoje mnenje in nato šla. Kadar pa gre za zadevo, ki neposredno vpliva na moje življenje ali življenje mojih dragih, se boste z mano zelo namučili, če boste vztrajali pri floskulah. Tako, kot se bodo sedaj udeleženci pogovora o normativih in oblikovanju skupin v vrtcih.
Ničesar nimam proti argumentiranemu mnenju. Obožujem dobro argumentirane debate.
Lahko, da se sprva ne bom strinjala, zato pričakujem, da mi obrazložite svoje argumente. Če so argumenti dobri, moraš biti res osel, da vztrajaš pri svojem. Jaz nisem osel. Včasih sem trmasta in se bom samo nasmejala in v šali rekla, da vseeno menim, da bo “čas” pokazal, da imam vseeno jaz prav ;).
Z mojo situacijo ste se vsi zagotovo že srečali. Tudi, če nimate otrok v vrtcih.
Ne vem, kako se počutite vi, ampak kadar grem npr. v trgovino s tehnično opremo, kjer se na nič ne spoznam, najbolj pobesnim, ko mi prodajalec (svetovalec si dandanes običajno rečejo) na moje vprašanje, katera televizija je boljša, začne brat deklaracije. OMB! To sem si prebrala že sama. Sedaj potrebujem mnenje nekoga, ki se na te stvari spozna (dejansko potrebujem svetovalca). Pričakujem njegovo interpretacijo. Da mi pove, da če imam doma še vedno satelitski krožnik, da NEO zagotovo ne bo delal. Da če živim v majhni sobici, ne potrebujem velike diagonale, ker fizično ne bom zmogla gledat televizije tako od blizu. Me razumete?
Nekaj takega sem pričakovala, ko sem se obrnila na inšpektorat za šolstvo, ministrstvo za šolstvo in MOL glede normativov v vrtcih in oblikovanju skupin. Zanimalo me je namreč, kako te službe razumejo predpise, kako jih v praksi interpretirajo, kakšni so običajni postopki, če se s čim ne strinjaš… Dobila pa sem samo: “Gospa, ne vem, kako zelo nujna je vaša zadeva, ampak že kar zdaj vam povem, da je konec šolskega leta, da smo zelo zaposleni in da vam lahko ponudim samo 10 minut.” (to še preden sem povedala, zakaj kličem, ampak jasno nama je bilo, da umiram ne, torej ni bilo nujno v smislu za življenje ali smrt). Ali tale “Gospa, sklep, če bi si ga prebrali, jasno določa…” (Povezava na sklep, na katerega se sklicuje, je v resnici povezava na drug sklep – napaka, na katero sem utegnila opozoriti šele post festum, ker je prej nastopila tako zelo pokroviteljsko, da nisem prišla do besede. Sklep, o katerem je govorila, sem našla sama in si ga tudi zelo natančno prebrala, ampak ni jasno zapisan – vsebuje namreč izjemo, ki jo pravno napačno interpretirajo. Tokrat sicer v mojo korist pa vendar – jasen ni). Ali: “Gospa, mi samo sprejemamo normative, vrtec in lokalna skupnost pa določajo podrobnosti.”. Da ne dolgovezim: inšpektor me je napotil na ministrstvo, ministrstvo na MOL, MOL na vrtec, vrtec pa se sklicuje na normative, ki jih predpisujejo in nadzirajo prej navedene službe.
In tako sem sedaj tu, oborožena z normativi, na katere se sklicujejo in s sklepi, na katere se sklicujejo. Ne bom odnehala, dokler mi nekdo od njih ne bo jasno in argumentirano povedal, kako so oblikovali skupino, zakaj so se odločili, kot so se, kateri normativ so pri tem uporabili in zakaj menijo, da je bilo tako v korist otroka. Ker pri vseh teh službah namreč niti eden ni rekel: “Gospa, trudimo se, da je za otrokov razvoj poskrbljeno maksimalno in izključno v njegovo korist.” Pa bi moral.
Veste, konvencija o otrokovih pravicah in otrokove koristi so čezvse.
Zato argument, “Otrok se na vse privadi”, “Otroci so prilagodljivi”, tokrat pri meni ne bo zdržal. To je isti argument,na katerega se sklicujejo tudi psihopati. To pa nismo, kajne?
Želim, da moj otrok obdrži prijatelje. Želim, da bo v naslednjem letu skupaj z njimi obiskoval plavalni tečaj (čeprav že zna plavat). Želim, da v svojem tempu še naprej spoznava črke in številke. Želim, da ima iste vzgojiteljice, ker jih ima rad in ker nisem slišala še niti enega argumenta, zakaj to ni mogoče.
Po moji matematiki namreč je in nobena služba si ni vzela toliko časa in pozornosti, da bi preverila, če je moja matematika pravilna. In to je tisto, kar je narobe – jaz sem si želela pogovorit. Želela sem, da bi nekdo rekel, naj mu povem, zakaj tako menim in mi pojasnil, zakaj se mogoče motim. Zato sem klicala, veste. Tale objava je bila zadnja, ki sem jo želela. Ampak na MOL-u so me prav k temu pozvali “Naj javno vprašam”. No, pa sem.
Pa obenem še sprašujem, komu se je zdelo primerno, da je salon z erotično masažo v isti stavbi, kot naš vrtec? Ali je tudi pri tem razlog ta, da so otroci tako zelo “prilagodljivi”?
#PrijaznoJeBitiPrijazen