Skip links

Enkrat odvetnik, vedno odvetnik

Za pravosodni izpit sem se (intenzivno) učila slabo leto. Takrat sem bila izjemno slaba družba, ampak moj mož se je v tistem času vseeno odločil, da si želi z menoj poročiti. Vsaka mu čast.

Približno pol leta po opravljenem pravosodnem izpitu sem prvič zanosila. Še preden sva novico sporočila svetu, sva bila na eni zabavi, na kateri je nekdo povedal, da je mislil, da je najhuje živet z nekom, ki se pripravlja na pravosodnega, dokler ni šel na morje z nosečnico. No, po tej poti je takrat stopal tudi moj mož.

Sedaj živi z odvetnico in mamo njegovih otrok. Včasih se mi zdi, da je to še huje od nosečnice na morju. V prispevku Boj z mlini na veter sem vam dovolila pokukati v svoje zakulisje. V njem napovedujem sestanek, ki me je takrat še čakal in je sedaj za mano. Sestanek je bil intenziven. Debata zelo vroča. Kot mi je rekla ena od prisotnih “Ti si pa res streljala iz vseh topov”.

Odvetnik nikoli ne gre iz svoje kože. Enostavno razmišljaš nekoliko drugače od ostalih. Če k temu prišteješ še adrenalin, je kombinacija lahko zelo eksplozivna.

V prispevku Iskreno o ceni sem razmišljala o argumentu, ki ga pogosto slišim: “To bi si lahko tudi sam prebral”, obenem pa v Boj z mlini na veter enak argument uporabljam tudi sama proti drugim. So to morda moja dvojna merila?

Po premisleku bi rekla, da ne.

Ko se boste obrnili k meni po pomoč, bom prebrala dokumentacijo, ki mi jo boste prinesli. Recimo tožbo vašega nekdanjega zaposlenega, ki ste mu odpovedali pogodbo o zaposlitvi (da ne bom vedno govorila le o pogodbah). Tožbo bom najprej prebrala s postopkovnega vidika.

Spraševala vas bom na videz banalne reči: “Ali ste delavcu odpoved vročili v vaših poslovnih prostorih?”

Nato bom tožbo in odpoved prebrala z vsebinskega vidika – Kaj vam tožba očita? Ali je v odpovedi primerno obrazložen odpovedni razlog? Ali ta razlog resnično obstaja? Tudi tukaj vas lahko vprašam navidezno banalno vprašanje: “Koliko časa pred odpovedjo je ta delavec hodil na “čik-pauze” v sosednji lokal?”

Vi se boste medtem osredotočali na lastne občutke, predvsem na jezo na tega zaposlenega, ker dvomi v vašo odločitev, ki je bila vendar utemeljena. Ukvarjali se boste z vprašanjem lastne avtoritete – če tukaj popustim (se poravnam, npr.), ali bo to vzgled ostalim zaposlenim, da bodo še lažje izpodbijali moje odločitve? Spraševali se boste, ali boste s finančnega vidika lahko upravičili svojo odločitev, da se boste spustili v spor in dokazali, da je bila odpoved upravičena. In, nenazadnje, dvomili boste o sebi. O svojih odločitvah. To slednje boste čutili v zelo zasebnih trenutkih, recimo v soboto ponoči, ko ne boste mogli spati.

Saj veste…sobota ponoči je čas, ko se ravno prav umirimo, da se nam v ospredje prikradejo dvomi in tesnoba, ki nam ne pusti spati.

Tukaj nastopim jaz.

Kot vaša odvetnica bom racionalizirala vaše strahove in občutke. V komunikaciji v okviru delovnopravnega spora, v katerem vas bom zastopala, bom izključila čustva in čustvene odzive. Obenem pa bom “streljala iz vseh topov”, kot mi je očitala znanka.

Ti streli bodo natančni, premišljeni in neprizanesljivi do najmanjše napake nasprotnika. Enako pričakujem od nasprotnika. To je boj. Precej krvoločen.

Z vidika opazovalca izgleda boj med odvetnikoma zelo čustveno, vendar gre v resnici za adrenalin. Zadevo sem natančno proučila, pregledala sem sodno prakso, pogovorila sem se z vami, sestavila sem dobre argumente, ki jih sedaj vneto zagovarjam.

Tako se zadev lotevam tudi v zasebnem življenju. Žal. Zakaj žal? Zato, ker v osebnih zadevah čustev ne izključiš. Ne moreš jih, četudi si odvetnik. Zavedaš se, da bo izid nekoliko vplival tudi nate osebno. Tako, kot boste v zgoraj opisanem sporu čutili vi, kot delodajalec.

Tudi odvetniki v lastnih zadevah najamejo odvetnika.

Sestanek, ki ga omenjam v Boj z mlini na veter ni zahteval odvetniškega zastopanja, zato bi si želela stopiti iz čevljev odvetnice, vendar je to moje najmočnejše orožje. Takrat sem se borila se za interese svojega otroka. Enako vneto se bom borila za vas. Dovolite, da vam svetujem.

Return to top of page