Lani poleti nam je uspelo, da smo se družinsko zaklenili ven iz hiše. Vsi, vključno s psom, smo ostali na pločniku, pred vhodnimi vrati našega doma. Kriva sem bila (seveda) jaz, ker je mož imel ključ pri sebi, vendar ni mogel odkleniti, ker sem jaz pustila ključ v vratih na notranji strani.
Gasilci nam niso mogli pomagat, ker ni bil nihče življenjsko ogrožen (no, razen morda mojega moža, ki je bil penast od besa in bi ga lahko zadela kap – moje skromno (nestrokovno) mnenje), so nam pa dali kontakt vlomilca, ki ni vlomilec.
Gospod, ki zna vlamljati, je prišel, si strokovno ogledal naša sprednja vhodna vrata, pa naša zadnja vrata, s kartonom nekajkrat podrsal po ključavnici (ta trenutek je mene skoraj zadela kap, ker da bi videla, kako nekdo odklene moj dom s koščkom kartona, bi bilo zame preveč – k sreči mu ni uspelo in sem preživela), potem je začel nekaj potrkavat, odprl in zaprl ogromno škatlo z orodjem, šel nekajkrat okoli hiše in na koncu ugotovil, da imamo odlična vhodna vrata, ki jih ne more odpreti brez poškodb. Zato je s tečajev vrgel okno, pri tem razbil “teglc” in z notranje strani odprl vrata.
Račun: 100 eur na roko (120 z računom) in nasvet, naj dotičnega okna ne puščamo odprtega “na ventus”, če nas ni doma.
Vse skupaj je trajalo približno pol ure, mene je strašno “bolelo” tistih 100 eur in razbit “teglc”, mož je bil itak besen name, otroci pa še zdaj glasno razlagajo, kako sta mami in oči pozabila ključe in je prišel en gospod, ki je snel okno, da smo lahko šli domov.
Ali bi se sami spomnili snet okno? Mogoče. Mogoče pa bi ga kar razbili (verjetno ne ta velikega, ampak tistega manjšega zraven pa). Bi prišli v hišo? Bi. Bi nas stalo več, kot 100 eur? Ja, če se ne bi spomnili snet okna.
Kaj želim povedati? “Po bitki smo vsi generali.” Takrat, ko smo v stiski, smo pripravljeni narediti marsikaj – ko sem stala pred zaklenjeno hišo, bi dala tudi 500 eur, samo da ne bi bilo potrebno razbiti vrat ali okna. Ko pa sem videla, kako enostavno bi bilo priti v lasten dom “zastonj”, pa me je zabolelo tudi tistih 100.
Takšen odziv pogosto doživim tudi od lastnih strank – na koncu se jim zdi rešitev, ki jo predlagam, zelo enostavna. “To bi si lahko tudi sam prebral.” Ja, lahko bi si, vendar:
- ali bi pravilno razumel prebrano?
- ali bi znal izluščiti, kaj pride v poštev v tvojem primeru?
- ali bi bil pomirjen s svojo odločitvijo – v smislu, da si se res odločil pravilno in nisi zgolj uganjeval?
Vprašanje. Dandanes si lahko veliko preberemo na spletu. Tudi sama sem kriva samo-diagnosticiranja na podlagi prebranega na spletu (sebi v bran : prebiram strokovne članke, ne forume), ampak, ko obležim z vročino in vsa anksiozna od prebranega in možnih (običajno najhujših) diagnoz, ki si jih postavim, grem po nasvet k zdravniku, ki mi običajno pove, da ni nič resnega, naj počivam, pijem čaj in po potrebi vzamem lekadol. Kar sem (itak) vedela že sama, ne?
Odvetnika ne potrebujete takrat, ko so vaša dejanja podprta z določeno mero strokovnega znanja. To pomeni, da ste se, poleg pridobljenih praktičnih izkušenj, udeležili tudi kakšnega izobraževanja na to temo in prebrali nekaj strokovne literature. V tem primeru lahko obisk odvetnika in njegov nasvet preložite na nekoliko kasneje in osnove uredite sami.
Ko pa boste naposled prišli k odvetniku, bo njegov nasvet rezultat naslednjega (opisujem odvetniško pot svoje generacije, kasneje je bilo nekaj korenitih sprememb, vendar nikakor ne v smeri, da bi bilo lažje):
- 4-5 let študija na pravni fakulteti
- vsaj 2 leti pripravništva v odvetništvu (običajno dlje)
- vsaj 6 mesecev do 1 leta intenzivnega študija za pravosodni izpit
- pravosodni izpit – 2 dni zapored pisni del, ki traja vsak 8 ur, čakanje na rezultate in nato priprave in sam ustni del, ki tudi traja nekaj ur
- 1 leto kandidature za odvetnika
- status odvetnika
- 10+ let delovnih izkušenj kot odvetnik
In koliko na koncu stane 1 odvetniška ura po Odvetniški tarifi? 60 eur + DDV. Sestava pogodbe, pravilnika, tožbe… nekaj 100 eur.
V eni uri posveta, recimo, vam bo odvetnik odgovarjal na vprašanja. Občutek, ko vam odgovarjam, je včasih podoben ustnemu spraševanju v šoli – znam, učila sem se, ampak lahko me vprašate karkoli. Tudi “snov”, ki ni del “predmeta” (zame, recimo, so to davčna vprašanja). In ves ta čas imam občutek, da me ocenjujete. In na koncu mi včasih kdo reče, da je razočaran in da bi si to lahko prebral tudi sam – zastonj.
Mislim, da je Einstein rekel, da zna le pravi strokovnjak na še tako zapleteno vprašanje ponuditi odgovor, ki ga bo razumel tudi otrok.
Nikakor se nimam za Einstein-a v pravu, ampak lahko pa zatrdim, da so moje storitve vedno premišljene in kvalitetne. Za mojim odgovorom se skriva veliko let izkušenj in veliko let študija. Še vedno se izobražujem in še vedno se včasih počutim, kot da nimam pojma. Ampak, ko vam bom odgovorila na vaše vprašanje, bo ta odgovor moj najboljši možen in zagotovo celovit.
Tako, kot je to naredil zame vlomilec, ki ni vlomilec. Za 100 eur mi je brez poškodb odprl vrata mojega doma, mi povedal, da so moja vrata varna, naj ne puščam okna odprtega”na ventus” kadar me ni ter mi pokazal način, kako lahko brez ključa pridem v hišo. Iz ust strokovnjaka zveni precej enostavno, ne?