Skip links

“300 USD na uro in 10.000 USD avansa”

Že nekaj časa nazaj se je k meni po nasvet obrnila stranka, ki je z ameriškim podjetjem sklenila pogodbo o dobavi blaga v vrednosti 90.000 EUR. Blago je plačala, blaga pa nikoli prejela. Kaj naj naredi?

Iskreno, ne vem. Zdaj žal ne prav dosti. Pogodba je bila namreč zelo slabo napisana – za lažjo predstavo bi rekla, da kar na “obrazcu”. O samem poslu ter medsebojnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, je bilo zapisano bore malo. Definirani so bili penali za kupca (mojo stranko), če bo zamujala s posameznim obrokom in da je za presojo sporov iz pogodbe pristojno “sodišče v ZDA”.

Jasno je torej, da sta se stranki dogovorili za “ameriško” sodišče in “ameriško” pravo, kar je že samo po sebi nepravilno, ker “ameriško” pravo ne obstaja. ZDA ima več prav – vsaka zvezna država svojega.

Zato sem za svojo stranko stopila v stik s kolegi v Ameriki in začela raziskovat možnosti. Ker je bil prodajalec iz San Diega, sem začela tam. Nekaj klicev in e-sporočil kasneje, sem izvedela, da iščem t.im. litigatorja. Še nekaj bolj usmerjenih e-sporočil kasneje, sem lahko stranki sporočila naslednje:

  • povprečno stane ura ameriškega litigatorja 300 USD (270 EUR), za preučitev primera pa pričakujejo 10.000 USD avansa (naj pojasnim, da sem pri iskanju izključila vse “velike” odvetniške pisarne in se osredotočila na “majhne”);
  • preučitev primera pomeni, da bo odvetnik najprej presodil, pred katerim sodiščem bi sploh bilo smiselno sprožit spor (“federal court” ali “state court”) ter glede na to presodil, kakšne možnosti ima moja stranka (če jih sploh ima – ker primerov, ki nimajo realnih možnosti za uspeh, praviloma ne prevzamejo, ker so reference pisarne vezane na njihovo uspešnost na sodiščih)
  • za morebiten kazenski pregon prodajalca potrebuje drugega odvetnika (nisem preverjala stroškov)
  • da bodo odvetniški stroški zagotovo dosegli (presegli) 10.000 USD in
  • da je glede na to, da se je plačilo zgodilo že pred več, kot enim letom, vprašanje, če bo postopek zoper prodajalca sploh uspešen.

Tega mi ni bilo lahko  sporočiti svoji stranki, ker mi je bilo iskreno hudo, da se je tako zelo nasmolila. Sama in skupaj z mano je preučila vse možnosti, na koncu pa je prišla do vedno enakega rezultata: da je zelo verjetno ta denar za vedno izgubila.

Kaj naj bi človek (podjetnik) potemtakem sploh naredil? Jasno je, da dandanes vsi poslujemo mednarodno.

Največja napaka, ki jo je dotična stranka naredila, je, da ni pogodbe pred podpisom dala na vpogled odvetniku. Pregled pogodbe v konkretni zadevi bi po Odvetniški tarifi stala 360 EUR + DDV (z dodatkom za tuj jezik: 1.080 EUR in par sto eur še za pogajanja in usklajevanja besedila).

Druga velika napaka, ki jo je naredila pa je, da je plačala v naprej (z vidika zapisa v pogodbi je bilo to njeno ravnanje pravilno – tako se je namreč dogovorila).

Zato bi bilo prvo, kar bi ji jaz svetovala, da bi plačilo obrokov vezala na proti – obveznosti prodajalca. V pogajanji z ugrabitelji se temu reče “proof of life”. Tudi pri sklepanju pogodb o dobavi blaga najprej potrebujemo dokaz, da blago sploh obstaja. In nikoli ničesar ne daš zastonj (niti denarja ne).

Drugo, kar bi poskusila doseči, je, da bi za reševanje morebitnih sporov iz pogodbe namesto sodišča, določila gospodarsko arbitražo.

Prava vrednost določitve pristojnosti arbitraže ni v zmotnem (a zelo razširjenem prepričanju), da je arbitražni postopek cenejši od pravdnega (torej sodnega).

V konkretnem primeru bi pristojnost arbitraže pomenila večjo gotovost za mojo stranko, da bo lahko uspešno uveljavljala svoj zahtevek.

Zakaj? Ena od okoliščin, ki je tudi mene zelo presenetila, je bila, da so bili prav vsi ameriški odvetniki, s katerimi sem govorila o zadevi, skeptični, da bo zahtevek moje stranke uspešen. Da bi lahko preverila, ali je bila njihova skepsa utemeljena (torej, da so v ozadju obstajale pravno relevantne okoliščine – npr. zastaranje), bi morala poznati pravo zvezne države, katere pravo bi bilo uporabljeno v tem sporu. Tega pa žal ne poznam. Večina odvetnikov nas namreč pozna samo “svoj” pravni red. Le redki so strokovnjaki v več pravnih redih, pa še to običajno le za posamezno ozko področje.

V kolikor pa bi stranki v pogodbi določili arbitražo (četudi newyorško), pa bi te okoliščine lahko presodila tudi jaz, z znanjem, ki ga imam. Gospodarske arbitraže namreč uporabljajo pravila, ki so enotna po svetu in zelo podobna tudi evropskim pravom**.

Odvetnik nikoli ne daje zagotovil stranki o uspehu, ker odvetnik ni vedeževalec, vendar, kadar odvetnik pozna pravo, zna stranki predstaviti tveganje. Čeprav bi v konkretnem primeru stranka še vedno morala najeti ameriškega zastopnika tudi za postopek pred arbitražo, bi ji glede na arbitražna pravila jaz znala predstaviti tveganje in stranka bi lažje presodila, ali predvideni stroški postopka opravičujejo tveganje uspeha. Ta del je nekoliko zapleten za razložit. Upam pa, da sem vsaj približno jasno nakazala bistvo.

No, pa da se vrnem na pregledovanje osnutka – resnici na ljubo bi osnutek pogodbe, ki bi mi ga dali v pregled, nazaj dobili cel “rdeč”, ampak omenjeni dve spremembi pogodbe bi bili zame deal-breaker. To sta zahtevi, ki je noben pošten sopogodbenik ne more zavrniti, ker sta razumni in skladni z načelom poštenosti, ki velja v pogodbenem pravu.

Če sem nekoliko predrzna, bi rekla, da v konkretnem primeru sopogodbenik na ti dve spremembi ne bi pristal in do sklenitve pogodbe sploh ne bi prišlo. Glede na to, da je goljuf, bi bil to dejansko odličen razplet dogodkov.

Ampak, žal, v življenju sprejemamo takšne in drugačne odločitve. Z omenjeno stranko sva ostali na njenem: “Bom še razmislila, kaj naprej.” Občutek imam, da je sedaj polno zaposlena z novim projektom, ki se zdi, da ji odlično teče in zato sem zanjo zelo vesela.

Dobra pogodba ni čarovniška palička, ki bo odčarala vse možne zaplete in tveganja. Ampak, prepustiti pogodbeno razmerje “naključju” ali “naklonjenost zvezd” ali “karmi” ali pa (ne)poštenosti sopogodbenika, je resnično nepotrebno in (pa brez zamere) zelo lahkomiselno. Dobra pogodba deluje preventivno in daje vtis profesionalnosti.

Pogosto slišim: “Kaj mi pomaga pogodba, itak se na koncu ne da nič iztožiti.” Resnica je, da si s slabo pogodbo ne da pomagati.

Dobro pogodbo pa je na sodišču zelo težko izpodbiti.

Minili so časi, ko so si dobrega odvetnika lahko privoščili samo “veliki”. Dovolite, da vam svetujem.

 

** pravno bolj podkovani bralci naj mi oprostijo nekoliko poenostavljeno izražanje

Return to top of page