Skip to content Skip to footer

“Alja, zadnjič smo pa “rabili” 2h, da smo “skapirali” tvoje mnenje.”

V komunikaciji s svojimi strankami sem zelo preprosta. Moji odgovori so brez visokozvenečih pravnih izrazov, brez tujk, nobenega citiranja latinskih rekov (razen: “Ignorantia iuris nocet” – poguglajte in se ga naučite!). Samo jasen “ja, lahko, naredi to in to” ali pa “ne, ne bo šlo, dajmo raje tako”.

Kakorkoli se že sliši preprosto, ni tako zelo preprosto. Predvsem moraš biti zelo prepričan v to, kar govoriš – bolj, kot je sporočilo jasno, manj je manevrskega prostora za skrivanje. Pa tudi znat moraš zapletene stvari povedati preprosto.

Preprostega sporočanja sem se učila že v svoji prvi službi, ko sem morala po navodilih šefa tožbo napisati tako, kot da pišem sms (takrat so bili sms-i omejeni v besedah – predvsem pa si plačal vsak posamezni sms, zato smo se vsi izurili pisat zelo kratko in jedrnato). Kasneje sem dobila zelo dobro lekcijo starejšega odvetnika, da stranke ne želijo brati dolgoveznih obrazložitev, ampak samo zaključek: ja ali ne. Zato vsako mnenje začni z “ja” ali “ne”, obrazložitve pa magari shrani zase.

No, te lekcije sem sama ponesla na še višji nivo in moja komunikacija s strankami je včasih skoraj otroško preprosta. Pred kratkim pa sem se pogovarjala o možnosti sodelovanja z mladim kolegom. Za preizkus, kako se ujameva, sem mu poslala vprašanje svoje stalne stranke in mu naročila, naj ji napiše odgovor. Njegov odgovor je bil vrhunski! Pravno dovršen. Dolg malo več, kot pol strani. Upošteval je vse relevantne predpise, sodno prakso in možne scenarije. Moj osnutek odgovora (dva stavka) je bil v primerjavi z njegovim zelo, zelo skromen. Vsebinsko enak, da ne bo pomote! Ampak resnično preprost. In postala sem negotova.

Kaj pa, če pretiravam s svojo enostavnostjo? Kaj pa, če bi si stranka želela malo bolj strokoven odgovor?

Zato sem svoj odgovor še malo “okrancljala” in ga poslala stranki. Ko sva se čez nekaj časa slišali, mi je mimogrede omenila, da je bilo pa zadnjič tisto moje mnenje “grozno”. Da so ga trije brali dve uri, da so ga razvozlali.

Pojasnila sem ji ozadje in njen komentar je bil:

“Alja, jaz nimam časa brat litanij. Jaz rabim pravno mnenje, ki ga ošinem in sprejmem poslovno odločitev. Drži se dosedanjega stila.”

Nič lažjega 🙂

Če želite, da svetujem tudi vam, mi pišite na info@aljafakin.si in se zmenimo za sestanek.