Slovenska podjetja so pretežno izvozna, kar pomeni, da dnevno vstopate v pogodbena razmerja s tujimi pogodbenimi partnerji. Ali se kdaj zares vprašate, če bo prišlo do nesporazuma (spora) glede pogodbenih obveznosti, katero pravo bo veljalo? Ali bodo sploh veljali vaši splošni pogoji? (Pssst, v pretežni meri isti nasveti veljajo tudi za pogodbe z domačimi partnerji)
Iz lastnih poslovnih izkušenj vem, da se vas bo večina šele, ko boste prejeli vabilo na obravnavo spora zavedla, katero sodišče bo odločalo o vaši zadevi. In v veliki večini primerov to ne bo nobeno slovensko. In čisto vsi boste presenečeni v smislu: “Zakaj sodišče na Dunaju? Pogodbo smo vendar sklenili v Ljubljani, tudi proizvodnja je v Sloveniji!” Hja, verjetno ste se tako dogovorili v pogodbi. Če vas kaj tolaži, lahko bi bilo še huje, ker vedno več podjetij posluje z ameriškimi družbami, še več pa s kitajskimi, ki zelo radi za merodajno pravo določijo ameriško pravo ali pa vsaj ameriško arbitražo.
Ali ste vedeli, da večina ameriških odvetnikov računa 300-400 USD na uro, za prevzem primera pa zahtevajo varščino v višini 10.000,00 USD ali več? Ali pa, da francoska zakonodaja predvideva, da ne morete prekiniti dolgotrajnega pogodbenega odnosa s francoskim podjetjem brez plačila primerne odškodnine temu francoskemu podjetju?
Takšnih (pričakovanih ali nepričakovanih) posebnosti je ogromno. Zato je najbolj fool-proof nasvet, ki vam ga lahko dam ta, da se pred sklenitvijo pogodbe (še boljše pa že pred začetkom pogajanj) najprej posvetujete s pravnim strokovnjakom.
Če pa to iz kakršnegakoli razloga ni mogoče in ste prepuščeni sami sebi, pa vam predlagam vsaj naslednje:
- Pogajanja in zlasti sama pogodba naj bo vedno PISNA. Oblika ni pomembna. Lahko je napisana na prtičku. Odlično se obnesejo tudi zapiski sestankov, za katere se vidi, da so bili pisani v času pogovorov.
- Že v času pogajanj določite, katero pravo in sodišče velja za pogajanja in kasneje za pogodbo, če bo sklenjena. V praksi je to npr. trenutek, ko se podpisuje pismo o nameri (Letter of Intent). Zelo pogosto boste v tem trenutku kot npr. manjše podjetje v šibkejšem položaju, zato vam tukaj morda ne bo uspelo uveljaviti svojega prava. Morda tudi ni smiselno. Pogosto namreč domače pravo in domače sodišče ni nujno optimalno. Unidroit načela znajo biti recimo zelo dober kompromis. Včasih lahko pomenijo osebno zmago. Poskrbite le, da si vedno preberete, kaj posamezno načelo, na katero se sklicujete, pomeni. Gospod Google zna biti zelo koristen in je dandanes vedno pri roki. Pri izbiri sodišča pazite, da ga določite geografsko natančno. Zgolj “na Dunaju” zna biti za kakšnega sodnika premalo. Napišite na Dunaju, Avstrija. Običajno pa je v gospodarskih sporih odlična opcija tudi arbitraža.
- Kot sem namignila že v prejšnji točki, nikoli ne podpisujte nečesa, česar ne razumete. In ničesar “na pamet”. Nikoli tudi ne predvidevajte, da nekaj pomeni to, kar si vi predstavljate. Če ste v dvomu, vprašajte sodelavca, kako on razume. Če imata različna pogleda, ga nikar ne prepričujte v svoj prav. Zahvalite se mu in nemudoma napišite vprašanje sopogodbeniku, kako si on predstavlja to določilo. Naj vam napiše primer. Pogosto se vam bo zgodilo, da vas bo sopogodbenik pri tem nekoliko pomilovalno oziroma omalovažujoče gledal. Naj vas to ne gane. Komentarje v pogodbi sodniki ljubijo, ker zelo iskreno in natančno izkazujejo sopogodbenikovo voljo. Zato si jih shranite.
- Če ste gospodarsko šibkejša stranka, vam lahko gredo na roko vaše izkušnje s terena. Na podlagi izkušenj boste namreč lahko natančno predvideli, katera tveganja so za vas sprejemljiva, katera so teoretično sicer možna, ampak statistično zanemarljiva itd. Tako si boste boljši položaj v pogodbi zagotovili z dobro izpogajanimi pogoji posla (roki za izpolnitev, roki za pregled blaga, višina penalov, izključitev odgovornosti za posamezna tveganja, prevzem določenih tveganj…)
- Tudi sicer je zelo pomembno, da vztrajate, da se bistvene sestavine pogodbe (blago, cena, plačilni pogoji, rok za izpolnitev…) določijo zelo natančno. Ne pozabite na omejitev odgovornosti za škodo oziroma omejitev odgovornosti za posamezna tveganja.
- Nikoli ne ignorirajte sopogodbenikovih splošnih pogojev. Ja, razumem, tudi meni se včasih drema, ko jih prebiram, ampak tukaj preži največ pasti. Zato pa so napisani tako duhamorno 😉
- V bistvu bom tukaj bom zaključila. Pa ne zato, ker je gornji seznam izčrpen, ampak zato, ker je vsega, na kar bodite pozorni, veliko. Veliko je lukenj, kamor lahko padete in oken, ki si jih lahko odprete, da spet splezate ven. Kadar pišete pogodbo sami, se mi zdi najbolj koristen nasvet, ki vam ga lahko dam ta, da se ne obremenjujte z naslovom in strokovno zvenečimi besedami, ampak napišite to, kar ste se dogovorili. Pogodba je namreč dogovor med dvema človekoma, ki ga zapišeta, da ga ne pozabita. Napišite ga tako, da ga bosta oba enako razumela. Če noben od vaju ni pravnik, ga ne pišite tako, kot da ste. Napišite ga po “domače”. Izražajte se tako, kot je običajno v vaši panogi. Dobremu pravniku bo v primeru spora to zelo olajšalo delo in bo lahko odlično zastopal vaše interese.
Vedno pa se lahko posvetujete pri meni. Lahko vam samo pregledam kakšno pogodbo, sestavim vzorec, lahko se udeležite kakšnega mojega predavanja na to temo, lahko ga po želji tudi organiziram in izveden samo za vas. Bilo bi mi v čisto veselje :). Več na info@aljafakin.si
Dovolite, da vam svetujem.