Skupek pogovorov, okoliščin, člankov in izkušenj me je pripeljal do točke, ko sem se odločila napisati ta prispevek. Tema je nekoliko osebna in dopuščam možnost, da se bo v prispevku tudi kdo prepoznal – če se ne boste sami izpostavili, vas tudi jaz ne bom. Brez skrbi.
Sem odvetnica. Do sem sem prišla tako, da sem v tretjem letniku študija začela delati v eni odvetniški pisarni, kjer sem bila skoraj 12 let in prehodila pot od študentke do odvetnice, nato pa sem se zaposlila v gospodarstvu, kjer sem ostala nadaljnjih 6 let (cca) in sedaj sem tu, kjer sem – samostojna odvetnica.
V svoji dosedanji karieri sem skupaj s svojimi kolegi in kolegicami prestala marsikatero neprijetno izkušnjo. Pogosto sem se tudi razjokala. Roko na srce, zaradi službe sem prejokala večkrat in skoraj bolj bridko, kot sem jokala v zasebnem življenju. Včasih je bil jok posledica nemoči, strahu, jeze, besa, včasih obupa ali enostavno zato, ker sem bila žalostna.
Že v času študija me je med izpitom spolno nadlegoval profesor (ko mi je prinesel polo za izpolnjevanje izpita). Enkrat drugič se spomnim, da sva s kolegico stali pri katedru, ko nama je (isti) profesor podajal oceno pisnega izpita, pri tem pa se je na neprimeren način dotikal kolegice. Kolegica se mu je umikala, jaz sem se umikala njej, da je imela prostor se umaknit, profesor pa se je premikal za nama. Na ta način smo vsi trije naredili krog okoli katedra. Profesorju ni bilo niti malo nerodno (delal se je, da ni nič), midve pa sva odšli (zbežali) brez pisne ocene. Za zunanjega opazovalca, ki se ni zavedal neprimernega dotikanja, je bila situacija celo smešna.
Ko sem se zaposlila (po diplomi), sem imela stranko, v pogovoru s katero sem, preden sem ji poklicno zagovarjala svoje stališče, morala najprej razmislit in se pripravit, kako bom reagirala, ko me bo vprašala, če je moje stališče posledica “ženskih hormonov”. Ko sem bila noseča, me je sogovornik vprašal, če lahko nestrinjanje z njegovim stališčem “pripišemo nosečnosti”. Ko sem se po rojstvu otroka vrnila nazaj na delo (takrat sem imela že pravosodni izpit in vrsto let delovnih izkušenj), sem se morala soočat z očitki, da me je materinstvo “spremenilo”. Da nisem več “ista”. Da ne zmorem enako dobro opravljat svojega dela, ker sem zdaj “mama”.
Nekoč sem na enem sestanku morala zagovarjati, da sem jaz jaz, ker je sogovornik zatrjeval, da je oseba, ki naj bi bila jaz, po njegovem “temnejša” (zgolj v pojasnilo: na sestanku sva se prvič osebno videla, do takrat me je poznal samo po imenu in priimku. Slednji takrat ni bil slovenski.)
Nekoč me je sogovornik na enem sestanku, kjer je bilo vsaj še 7 ljudi, ves čas spraševal, ali sem gospa ali gospodična. Že prvič sem mu odgovorila, da sem Alja, če pa vztraja, pa da mi lahko reče tudi gospa. Sogovornik mi ni “verjel na besedo” in je ves čas pogledoval proti moji roki, če imam poročni prstan. Čeprav sem ga takrat sicer (že) imela, kot tudi diplomo Pravne fakultete v Ljubljani, sem roko obdržala skrito, vztrajanje sogovornika pa naposled prekinila tako, da sem ga naslovila z “gospodič”. Seveda je bil globoko užaljen in se v komunikaciji ni več neposredno obračal name.
Enkrat sem doživela, da se tuji poslovni partnerji med pogajanji o pogodbi v M&A postopku niso obračali neposredno name (čeprav sem bila prisotna kot edini pravni svetovalec in pravni strokovnjak na naši strani), ampak na mojega nadrejenega (ki ni bil pravnik), zato, ker sem ženska ali pa, ker so me imeli za podrejeno (iskreno, ne vem zagotovo). Kar sem povedala, so preslišali in jim je moral ponovit moj nadrejeni. Ne krivim svojega takratnega nadrejenega, se pa sprašujem, če bi bilo kaj drugače, če bi sogovornikom jasno povedal, da sem strokovnjak za pravna vprašanja na tistem sestanku jaz. Osebno menim, da bi bilo. Vsaj slišali bi. Morda prvič.
Podobno se je dogajalo mojim kolegicam. Delodajalka v pravosodju je kolegici, ki zaradi starševskega dopusta ni izkoristila vseh dni dopusta, na glas štela vsak dan dopusta, ki ji pripada, ob tem pa simulirala krike bolečine. Za zunanjega opazovalca bi tudi ta situacija lahko izpadla smešno.
Ampak ne, to ni prispevek o diskriminaciji izključno žensk.
Tudi moji moški kolegi se pogosto srečujejo s podcenjevanjem njihovih strokovnih stališč zato, ker so “premladi” ali “luškani”. Enkrat je mojemu kolegu – univerzitetno diplomiranemu pravniku – njegova nadrejena (samoiniciativno) popravila kravato, poravnala hlačnice in ga z roko počesala. Ker ga je “končno videla urejenega”.
Nadlegovanje, takšno ali drugačno, je v slovenskem poslovnem prostoru zelo prisotno.
Samo nadlegovanje, kot dejanje oziroma ravnanje, je po naravi stvari takšno, da ga je pogosto zelo težko opredelit. Praviloma bo neprimerna opazka izrečena “dobronamerno” ali “v šali”, kar bo v žrtvi (ali tarči*) povzročilo občutek zmede, pa tudi sramu, nesposobnosti in krivde. Vse to so občutki, ki niso niti malo utemeljeni pa vendar jih bo žrtev občutila.
V zvezi z mobingom (trpinčenjem), nadlegovanjem in diskriminacijo na delovnem mestu se pogosto omenjajo dolgotrajni in negotovi sodni postopki, ki so mukotrpni zlasti za tarčo (žrtev). Včasih žal ne gre drugače, kot da pravico poiščete na sodišču. S podporo dobrega, profesionalnega in tudi sočutnega odvetnika, boste sodni postopek lažje prestali in imeli tudi dobre možnosti za uspeh. Vendar se lahko pravico v tovrstnih postopkih zelo učinkovito doseže že s tem, da se učinkovito postavite zase.
Svojim strankam, ki se čutijo žrtve oziroma tarče neprimernega obnašanja, svetujem, da si pišejo “dnevnik”. To so lahko zapiski v službenem bloku (ki si ga shranite) – opis dogodka v par stavkih in datum, morda še, kdo je bil prisoten (poleg storilca, seveda). Zapiski so lahko “nametani” med zapiski službenih obveznosti in nalog. Oblika ni pomembna. Tovrstni zapiski, če jih boste znali (in upali) uporabiti, bodo postali odlično orodje v vaših rokah. Dali vam bodo skoraj supermoč proti storilcu. Z njimi v roki se bo tehtnica v pogajalskem razmerju moči med vami in storilcem močno prevesila v vašo korist. Izborili si boste lahko enakopraven položaj (mir pred nadlegovanjem; kar je sicer redko in bolj verjetno v večjih kolektivih) ali (kar je pogosteje) odličen izhod iz situacije (daljši odpovedni rok, odpravnino in čas, da si najdete drugo službo). Isti zapiski pa so praviloma tudi edini, a zelo močan, dokaz na sodišču.
Nadlegovanje ni vezano zgolj na spol ali na položaj – doživljajo ga tudi moški s strani žensk in tudi nadrejeni s strani podrejenih, le da ti dve skupini o tem govorita še manj, kot ženske. Ker so nadrejeni in moški vendar “močnejši”. Resnica pa je, da nihče ni imun.
Tudi med storilci najdemo kategorije, ki jih tradicionalno ne pričakujemo – ženske, pravni strokovnjaki, socialni delavci, podrejeni, celo paciente, ki se neprimerno znašajo nad zdravniki, uporabnike naših storitev, naše poslovne partnerje… skratka tudi osebe, za katere menimo, da so vendar “nad” tako nizkotnim obnašanjem. Pa niso. Tudi oni so samo ljudje. Ne čas, ne znanje, ne položaj ti ne zagotovi osebne kulture, če je nimaš v sebi.
Nadlegovanje bo v določeni meri vedno prisotno, tako, kot je tudi kriminal. Takšna je človeška narava. Ampak na nas, kot na družbi, je, da nadlegovanje naslovimo. Ne le spregovorimo, ampak naslovimo. In ga označimo za nedopustno. Da naslednjič vprašamo sodelavca ali sogovornika, zakaj se mu zdi potrebno situacijo, ki je za nekoga že tako ali tako stresna s poslovnega vidika, oteževat še z neprimernimi pripombami o njegovem videzu ali fiziološkem stanju. Zakaj čuti to potrebo po poniževanju? Da četudi smo zgolj opazovalec, jasno in glasno izrazimo nestrinjanje z neprimernimi opazkami, šalami, dejanji, ki smo jim priča. Da kot odgovorna oseba (delodajalec) dosledno in učinkovito uveljavimo ničelno toleranco do nadlegovanja, diskriminacije in trpinčenja.
Ravno nekaj dni nazaj sem brala prispevek Addressing #MeToo in M&A ,v katerem avtorici opozarjata na nujnost preverjanja prisotnosti spolnega nadlegovanja v podjetjih, ki so predmet nakupa in/ali združitve. Problem je globalen, vse-prisoten in četudi se vas moralno morda ne dotakne, se vas bodo morda ekonomske posledice tovrstnega ravnanja (ali dopustitve):
Mobing ali trpinčenje ali šikaniranje na delovnem mestu ni le delovnopravna kršitev, zaradi katere delodajalcu grozi globa do 40.000 EUR (ne samo za aktivno ravnanje, ampak tudi za opustitev dolžnega ravnanja – npr. sprejetja pravilnika), ampak je kaznivo dejanje, za katero je predpisana zaporna kazen do 2 let, če pa žrtev zaradi tega zboli, grozi storilcu do 3 leta zapora. Storilec je tudi odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo utrpi tarča.
Ne počutim se žrtev, sem pa že bila tarča. Ne ravno lahka, ampak vseeno sem se počutila prizadeto in pogosto sem morala napeti vse sile, da sem se pobrala in šla dalje. Svojemu znanju, položaju, izkušnjam in relativno trdni samopodobi navkljub, ko je govora o tem, kdo je že bil tarča nadlegovanja na delovnem mestu, #DvignemRoko.
*osebno mi je ljubši izraz tarča, ker ni čustveno obarvan. Lahko si tarča, a se ne čutiš žrtve. Ne glede na to, kako posameznik doživlja nadlegovanje – kot tarča ali kot žrtev – pa je nadlegovanje v vsaki obliki absolutno nesprejemljivo.