Pred dnevi me je med kosilom klicala stranka:
“Gospa Alja, koliko veste o ekskluzivi?” V glavi se mi je kot na “TV-bobnu” odvrtelo vse znanje na temo “ekskluzive”, zato sem odgovorila: “Kar nekaj. Povejte bolj konkretno, kaj na to temo vas zanima.”
Stranka pojasni: “Dobil sem sms, da moram nehat prodajat blago, ker naj bi bil pošiljatelj sms-a ekskluzivni prodajalec.” Jaz: “Ok, kako pa utemeljuje to?”
Stranka: “Nikakor. SMS je vse, kar sem dobil. Gospa Alja, če ne veste, nič hudega, samo povejte, se bom obrnil na koga drugega.”
Jaz: “Seveda se lahko po nasvet obrnete še h komu drugemu, ampak na koncu boste morali nekomu povedat kaj več. Iz podatkov, ki ste mi jih posredovali, ne more nihče izluščit ničesar. Pridite na posvet, prinesite s seboj pogodbo, na podlagi katere ste kupili domnevno sporno blago in svetovala vam bom, kako naprej. Takole po telefonu ne morem svetovati ničesar.”
Odvetnik vas ne vabi na posvet zato, da bi z vami popil čaj. In tudi ne zato, da bo posvet zaračunal (čeprav ga). Na posvet vas vabi zato, ker s tem ustvari okoliščine, v katerih se lahko v miru z vami pogovori – takrat si vzamete čas vi in odvetnik. Izključite telefone. Odvetnik se vam lahko v celoti posveti. S tem, ko vas povabi na posvet, vas odvetnik vzpodbudi, da o zadevi razmislite, zberete dokumentacijo in informacije, ki jih odvetniku predate na posvetu.
Ne obstaja samo ena “ekskluziva”. Tudi sam izraz je lahko zavajajoč (pravno izraz”ekskluziva” brez nekega konteksta pomeni bore malo). Stranke si pod tem izrazom predstavljajo eno, v pravu pa lahko pomeni nekaj povsem drugega, kar posledično pomeni, da odvetnik najverjetneje sploh ne razmišlja o “isti” ekskluzivi. Zato mora videt pogodbo, iz katere izvira nesporazum. V konkretnem primeru bi to lahko bila pogodba o nakupu (dobavi) spornega blaga. Šele vsebina te pogodbe bi namreč odvetnika pripeljala na tisto miselno pot, na kateri je stranka.
Nasvet odvetnika ni vaša pravica. To je privilegij, ki si ga, ali pa ne, privoščite.
Ko se enkrat odločite, da je vaš problem takšen, da potrebujete odvetnikov nasvet, si naredite uslugo in odvetniku ne postavljajte rebusov. Ne filtrirajte mu informacij. Dajte mu vse papirje, za katere vas prosi. V mislih imejte, da se odvetnik z vašo situacijo srečuje prvič, zato naj vam ne bo težko kaj tudi ponoviti. To ne pomeni, da odvetnik o zadevi nima pojma, ampak, da o zadevi temeljito razmišlja in jo analizira in si jo skuša predstavljati ter jo, seveda, razvozlati v vašo korist. Ker možnih rešitev iste situacije je zagotovo več. Katera bo prava, je odvisno, kakšni so vaši interesi v ozadju.
Zato zaupajte svojemu odvetniku. Dajte mu na razpolago vse informacije, vso dokumentacijo in dovolj časa, da presodi, kaj je za vas najboljše. Razumem, da se vam mudi in da želite čim manj časa “zapraviti” s pravniki,
a zavedajte se, da v pravu ni korakov nazaj.
Odvetnik bo na podlagi informacij, ki mu jih boste posredovali, ter na podlagi lastnih izkušenj in znanja, sprejel odločitev, ki bo za vas v tistem trenutku najprimernejša. V kolikor se kasneje izkaže, da odločitev ni bila najprimernejša, ker ste odvetniku zamolčali določene informacije, ali ga z namenom, da “prihranite čas”, zavedli z zatrjevanjem, da ne obstaja “nič drugega”, odvetnik poteze ne bo mogel “vzeti nazaj”. Sanacija situacije je običajno zahtevnejša, od prvotnega konflikta.
Zato odvetniku ne postavljajte rebusov. Ne silite ga v ugibanje. Vešč odvetnik vam bo znal postaviti pravilna vprašanja, da bo izvedel vse relevantne okoliščine, vi pa ne cenzurirajte svojih odgovorov in ne zavijajte z očmi 😉
Odvetnik je vaš zaupnik.
V kolikor potrebujete pravni nasvet, mi pišite in se naročite na posvet pri meni: info@aljafakin.si.
Dovolite, da vam svetujem.